Zadnje objave

Patentne pravice so v veliki meri izgubile svoj osnovni namen - nagraditi posameznika za izjemno delo - in so se izrodile v orodje, ki predvsem služi korporacijam. Stroški patentne zaščite so zelo visoki, korporacije pa si pogosto prisvajajo zasluge za izume posameznikov, kar ni pravično.

Patent varuje tehnično inovacijo:

• nov izdelek,
• nov postopek.

Tipični stroški zajemajo:

• prijavo patenta,
• uradne pristojbine,
• plačilo patentnega zastopnika, če ga uporabimo,
• letne pristojbine za vzdrževanje patenta.

Patent velja do 20 let, vendar je treba vsako leto plačevati pristojbine za njegovo vzdrževanje. Ti zneski se s časom povečujejo.

Patent, registriran v eni državi, ne velja samodejno v drugih državah. Samo velike korporacije si lahko privoščijo zaščito patentov v številnih državah, saj so stroški registracije zelo visoki. Posledica tega je, da je možnost učinkovite patentne zaščite v praksi predvsem v rokah velikih podjetij, ne posameznikov.

Obstajajo sicer sistemi, ki poenostavijo postopek prijave za več držav hkrati, vendar je treba na koncu pristojbine plačevati v vsaki državi posebej.

Če patent prijavite najprej v eni državi in šele kasneje v drugih, vas lahko kdo prehiti. Običajno so to velike korporacije, ki spremljajo patentne prijave in hitro ocenijo njihov komercialni potencial. Če ocenijo, da bi jim patent koristil, lahko vložijo prijave v drugih državah in si zagotovijo prednost. Reševanje patentnih sporov je običajno zelo drago, postopki pa se med državami razlikujejo. Posameznik je v takšnem položaju pogosto v slabšem položaju kot velika korporacija.

Stroški patentne zaščite

• slovenski patent: nekaj sto evrov ter pogosto dodatnih 1.000-3.000 EUR za patentnega zastopnika, nato pa še letne pristojbine,
• evropski patent: pogosto 5.000-20.000 EUR ali več,
• klasičen evropski patent v več državah lahko zlahka preseže 60.000 EUR,
• zelo široka mednarodna zaščita (ki še vedno ne vključuje vseh držav): od 300.000 EUR do več milijonov evrov.

Stroške globalne zaščite si lahko privoščijo predvsem velike korporacije. Tudi večino koristi od patentov običajno prejmejo korporacije in ne ljudje, ki so dejansko zaslužni za tehnično inovacijo, kar ni pravično.

Korporacija sama po sebi nikoli ne izumi nove tehnične inovacije. Vedno je to človek ali skupina ljudi, ki ustvari nekaj novega. Če ste zaposleni v podjetju, si bo tehnično inovacijo praviloma lastilo podjetje. Če kdo podjetju očita, da si prisvaja zasluge za patent, bo odgovor običajno, da je izumitelj prejemal plačo, imel na voljo opremo, laboratorije in druge vire.

Toda ali so to res pravični razlogi, da si podjetje prisvoji zasluge za izum? Po mojem mnenju ne.

Ste že kdaj videli razpis za delovno mesto, kjer bi bilo zapisano: "Iščemo osebo, katere naloga bo ustvarjanje novih tehničnih inovacij, ki bodo upravičene do patenta." Takšni razpisi so zelo redki. Zato menim, da si podjetje ne more lastiti zaslug za ustvarjalnost posameznika. Zasluge za tehnično inovacijo bi moral vedno imeti človek ali skupina ljudi, ki je s svojim delom ustvarila nekaj novega in enkratnega.

Kot primer, kako lahko podjetje izigra posameznika, naj navedem znan primer. Postopek za izdelavo sintetičnih diamantov je leta 1954 razvil Howard Tracy Hall. Sintetični diamanti se uporabljajo za rezanje, brušenje in vrtanje, v industrijski optiki, detektorjih delcev, polprevodnikih in elektroniki.

Podjetju General Electric, kjer je Hall delal, je izum prinesel ogromno bogastvo. Dr. Halla pa je podjetje nagradilo z državno obveznico v vrednosti 10 dolarjev. Krasno, kajne?

Tudi sicer je sistem patentnih pravic zgrešen, saj je prvenstveno namenjen ustvarjanju bogastva in ne splošni koristi družbe. Lastnik patenta sicer lahko drugim omogoči uporabo izuma v zameno za licenčnino, vendar se v praksi patenti pogosto uporabljajo predvsem za omejevanje konkurence.

Tako je uporaba izuma, ki bi lahko izboljšal življenje številnih ljudi, omejena na podjetje, ki si lasti patentne pravice. Svetovni razvoj se zato pogosto spotika ob omejitve patentnega sistema, pri čemer si patentne pravice v večini primerov lastijo korporacije in ne posamezniki, ki so dejansko ustvarili inovacijo.

Predlog drugačnega sistema

Patent bi lahko brezplačno registrirala samo oseba ali skupina ljudi, ki je ustvarila inovacijo.

Za prijavo bi glede na pomembnost izuma prejeli primerno denarno nadomestilo. Poleg tega bi vsako leto prejeli dodatek, katerega višina bi bila odvisna od dejanske uporabe in koristi patenta.

V Evropski uniji bi stroške teh nadomestil kril proračun EU. Seveda bi bilo dolgoročno smiselno doseči tudi globalni dogovor o financiranju takšnega sistema.

Patent bi bil nato brezplačno dostopen vsem. Na ta način bi pravično nagradili ljudi, ki so dejansko zaslužni za inovacijo, hkrati pa bi omogočili takojšnjo uporabo izuma po vsem svetu.

Poenostavil bi se tudi postopek preverjanja patentov. Danes patentni uradi v številnih državah ločeno preverjajo isti patent, kar povzroča veliko podvajanja dela. Veliko bolj smiselno bi bilo, da bi patent preveril en sam pristojni patentni urad, njegova odločitev pa bi veljala globalno. Tako bi se izognili ogromni količini nepotrebnega dela in stroškov.

Oglaševanje je ena najbolj škodljivih in destruktivnih značilnosti sodobne potrošniške družbe. Z oglasi nas spodbujajo k nakupu izdelkov, ki jih morda sploh ne potrebujemo, s tem pa povzročajo nepotrebno porabo surovin, energije in dela ter dodatno obremenjevanje okolja, ko izdelke zavržemo.

Oglaševanje vpliva na naše razmišljanje in odločitve veliko bolj, kot se zavedamo. To je prava znanost. Preučujejo celo možganske vzorce in podzavestne odzive, da bi nas čim učinkoviteje prepričali v nakup. Takšno ravnanje je etično zelo sporno. Obstajajo celo načini, da se v televizijsko sliko skrije signal, ki se ga zavestno ne zavedamo, vendar lahko vpliva na naše odločitve.

Med sporne oblike oglaševanja lahko uvrstimo tudi ciljno oglaševanje, kjer nam prikazujejo izdelke, za katere obstaja večja verjetnost, da jih bomo kupili. Da je takšno oglaševanje sploh mogoče, oglaševalci potrebujejo ogromno informacij o posameznikih. O nas zbirajo vse podatke, do katerih lahko pridejo – na dovoljene ali nedovoljene načine.

Na žalost se večina ljudi ne zaveda, da velik del teh informacij oglaševalcem ponudimo sami, ko po internetu objavljamo podrobnosti o sebi. Pogosto sploh ne pomislimo, da je ob pošiljanju elektronske pošte prijatelju celotna vsebina sporočila dostopna ponudniku e-poštne storitve. Eden od razlogov, da je uporaba e-pošte pogosto brezplačna, je tudi možnost analize vsebine naših sporočil. Lahko sicer izberete ponudnika, ki tega ne počne, vendar boste ob pošiljanju sporočila uporabniku npr. Gmaila ponovno pod nadzorom sistema.

Bilo bi čudovito, če bi oglasi govorili resnico, vendar se to zgodi zelo redko. Njihov namen je prodaja izdelkov, pri čemer oglaševalci zelo dobro vedo, kako delujejo naši možgani in na katere dražljaje se odzivamo.

Zelo ranljiva skupina za oglaševanje so starejši. Pri njih pogosto izkoriščajo zdravstvene težave, povezane s starostjo, ter jim ponujajo razne »čudežne« tablete ali medicinske pripomočke dvomljive učinkovitosti. Velikokrat so starejši tudi tarča goljufivih oglasov in kupijo izdelek podjetja, ki v resnici sploh ne obstaja.

Moj oče je kupil »čudežni« merilec sladkorja v krvi, ki naj bi deloval brez neprijetnega zbadanja z iglo. Prejel pa je napravo, ki se namesti na prst in meri zgolj srčni utrip. Prodajalec je bil seveda goljuf, ki se je predstavljal kot legitimno podjetje, izdelka pa ni bilo mogoče reklamirati.

Na mladino imajo velik vpliv internetni vplivneži, ki promovirajo izdelke. Običajno gre za simpatične osebe, na katere se mladi hitro navežejo, zato so tudi bolj dovzetni za izdelke, ki jih promovirajo. Pogosto pa se mladi ne zavedajo, da vplivneži z oglaševanjem služijo in da njihova priporočila niso vedno poštena ali objektivna.

Oglasi se pojavljajo v tiskanih medijih, na reklamnih panojih ob cestah, na radiu, televiziji, telefonih, računalnikih in celo hladilnikih, opremljenih z zaslonom. Pravzaprav je lahko vsaka elektronska naprava z zaslonom in povezavo v internet potencialno sredstvo za oglaševanje ali celo vohunjenje.

Obstajajo tudi metode pospeševanja prodaje, ki niso neposredno oglaševanje. Primer je spreminjanje lokacij izdelkov v trgovinah. Ko težko najdete svoje običajne izdelke, je razlog pogosto ta, da vas trgovec prisili v drugačno pot skozi trgovino, pri čemer opazite in morda kupite še izdelke, ki jih sicer ne bi.

Oglasi so lahko tudi nevarni. Najbolj očiten primer so reklamni panoji ob cestah. Odvračajo pozornost voznikov in lahko prispevajo k prometnim nesrečam.

Ste se kdaj z nekom pogovarjali o določenem izdelku, nato pa se vam je kmalu zatem na telefonu ali računalniku prikazal oglas prav za ta izdelek? Kako je to mogoče? Če malo pomislite, ste imeli med pogovorom v žepu mobilni telefon z mikrofonom, ki ga ni mogoče fizično izključiti. Takšna naprava lahko neprestano spremlja okolico in informacije posreduje naprej, kjer se uporabijo za ciljno oglaševanje.

Večina ljudi je že doživela podobno izkušnjo, takšno ravnanje pa bi morali strogo nadzorovati in sankcionirati. Pred leti bi vam morali za prisluškovanje fizično namestiti mikrofon, danes pa to napravo kupimo sami in jo ves čas nosimo s seboj. Eden od razlogov, da pri večini sodobnih telefonov ne morete odstraniti baterije, je tudi ta, da naprava vedno ostane pod napajanjem. Čeprav telefon ugasnete, dokler ima baterijo, ne morete z gotovostjo vedeti, ali mikrofon res ne deluje.

Morda se to sliši nekoliko paranoično, vendar je v svetu, kjer sta poštenje in etika pogosto drugotnega pomena, smiselno razmišljati tudi o takšnih možnostih. In tudi če bi lahko odstranili baterijo iz telefona, vas danes obdajajo številne druge pametne naprave, povezane v internet – televizorji, avtomobili, hladilniki in podobno.

Včasih se ne oglašujejo samo izdelki, temveč tudi podjetja ali blagovne znamke. Namen takšnega oglaševanja je, da bi nam bilo določeno podjetje bolj všeč in bi zato raje kupovali njegove izdelke ali storitve. Pogosto podjetja naredijo le minimalno pozitivno dejanje zgolj zato, da ga lahko nato uporabljajo v marketinške namene.

Oglaševanje bi morali prepovedati, namesto tega pa ljudi izobraževati o trajnostni uporabi izdelkov. Nekatere omejitve že obstajajo. Amsterdam je postal prvo glavno mesto, ki je prepovedalo oglaševanje fosilnih goriv in mesa na javnih površinah. V Grenoble pa so že pred leti prepovedali skoraj vse komercialne oglase na javnih površinah in ohranili le oglase za kulturne dogodke in dejavnosti mesta. Takšne odločitve pa imajo tudi finančno ceno, saj mesta izgubljajo prihodke od oddajanja oglasnega prostora.

Za začetek bi morali v Sloveniji ukiniti predvajanje oglasov na javni televiziji, ki se financira iz prispevkov prebivalcev. Komercialni oglasi po mojem mnenju ne sodijo na javno televizijo ali javni radio. Argument, da se s tem financira program, ki ga sicer ne bi mogli izvajati, ni posebej prepričljiv. Del sredstev bi lahko prihranili tudi z zmanjšanjem nakupa dragih tujih filmov in vsebin. Včasih je bilo predvajanje takšnih vsebin pomembno, ker drugih možnosti skoraj ni bilo, danes pa ima večina ljudi dostop do številnih komercialnih programov in pretočnih storitev.

Če bi oglaševanje prepovedali, bi bilo smiselno ustanoviti evropsko neodvisno agencijo za testiranje izdelkov, ki bi brez vpliva proizvajalcev preverjala kakovost izdelkov, rezultati pa bi bili javno dostopni. Tako bi kupci dobili uporabne in verodostojne informacije, proizvajalci pa bi bili prisiljeni izboljševati kakovost izdelkov namesto zavajati potrošnike.

Ena od stvari, nad katerimi se potrošniki pogosto jezimo, je, da se izdelek pokvari ravno malo po preteku garancijske dobe. Včasih je to zgolj naključje, pogosto pa gre za zelo slabo prakso podjetij, ki v izdelek namenoma vgradijo del, za katerega pričakujejo, da se bo pokvaril kmalu po izteku garancije.

Na ta način skušajo podjetja povečati prodajo novih izdelkov ter s tem dobiček in zadovoljstvo delničarjev. Posledica takšnega ravnanja je, da kupci predčasno plačujemo za izdelke, ki bi lahko ob pravilno zasnovanih komponentah delovali še vrsto let.

Še huje od tega, da mora kupec kupiti nov izdelek, pa je dejstvo, da je bilo za izdelavo novega izdelka treba zagotoviti dodatne surovine, energijo in delo. Stari izdelek pa po nepotrebnem dodatno obremenjuje okolje.

Takšno ravnanje je zelo škodljivo in ga je težko preprečiti, saj je treba najprej ugotoviti, da gre za namerno prakso, nato pa še dokazati, da napaka ni posledica naključne ali konstrukcijske pomanjkljivosti.

Izdelava žarnic predstavlja zgodovinsko prvi velik dokumentiran primer namernega skrajševanja življenjske dobe izdelkov zaradi povečanja prodaje (vir: Wikipedia - Phoebus cartel).

V letih 1924-1925 so največji proizvajalci žarnic, med njimi General Electric, Philips in Osram, ustanovili mednarodni kartel.

Takrat so že obstajale žarnice, ki so delovale 2500 ur ali več. Nekatere zgodnje žarnice so svetile celo desetletja. Znana je t. i. "Centennial Light" v Kaliforniji, ki sveti že od okoli leta 1901.

Kartel se je dogovoril, da bodo vse žarnice standardizirane na približno 1000 ur delovanja. Proizvajalce, katerih žarnice so trajale predolgo, so celo denarno kaznovali.

To velja za prvi velik industrijski primer načrtovane zastarelosti v moderni zgodovini.

Zakaj so to naredili?

Ker so žarnice postale "preveč dobre". Če bi potrošnik kupil eno žarnico za več let, bi prodaja močno upadla.

Kasneje je ameriško sodišče ugotovilo, da je kartel kršil protimonopolno zakonodajo.

Ostali znani primeri:

- DuPont in najlonske nogavice (1940-1950)
- avtomobilska industrija in vsakoletno uvajanje novih modelov (General Motors, okoli 1920)
- tiskalniki in čipi za "konec življenjske dobe" (Epson, HP, Canon)
- pametni telefoni in baterije (Apple, 2017 - namerno upočasnjevanje starejših modelov)

Poznamo tudi druge slabe prakse, ki so sorodne vgrajeni napaki:

- izdelek postane tehnološko ali programsko zastarel,
- izdelek je težko ali predrago popraviti,
- izdelek izgubi podporo in uporabnost.

Kot primer naj navedem svoj Android telefon, ki ga ne želim zamenjati, saj še vedno dobro deluje. Proizvajalec zanj ne zagotavlja več nadgradenj Androida, bančna aplikacija pa ne dovoljuje več zagona na tako stari različici sistema.

Evropska unija je začela sprejemati zakonodajo za:

- daljšo dobavljivost rezervnih delov,
- lažje popravilo,
- zamenljive baterije,
- označevanje popravljivosti izdelkov.

Vendar s tem še ni posegla v bistvo problema.

Eden od načinov reševanja problema bi bila uvedba mehanizmov za spremljanje okvar izdelkov in razlogov zanje. Vendar bi bil takšen nadzorni sistem izredno kompleksen in drag.

Drug možen način bi bil, da se uporabniki informacijsko povežemo in medsebojno obveščamo o takšnih primerih. Če bi pri posameznem podjetju zaznali ponavljajoče se nepoštene prakse, bi lahko uporabniki podjetje kaznovali tako, da njegovih izdelkov ne bi več kupovali. Tudi ta pristop ni idealen, saj bi lahko prišlo do zlorab in neutemeljenega označevanja korektnih izdelkov za slabe.

Znotraj EU bi morali oblikovati register skupin oziroma tipov izdelkov (npr. gospodinjski aparati, osebna vozila, telefoni ...) ter določiti razumno pričakovano življenjsko dobo posamezne skupine izdelkov.

Podjetje bi bilo v tem obdobju dolžno okvarjen izdelek brezplačno popraviti ali zamenjati z novim. Tako bi podjetja prisilili, da ravnajo bolj etično in se potrudijo, da njihovi izdelki izpolnjujejo minimalne pogoje pričakovane življenjske dobe.

Po moji oceni je to ena najbolj enostavnih in učinkovitih rešitev.

Banke izkoriščajo monopolni položaj pri vodenju transakcijskih računov in izvajanju plačilnega prometa ter zaračunavajo precej višja nadomestila, kot so dejanski stroški opravljanja teh storitev. Na ta način se ogromna sredstva prebivalstva neupravičeno prelivajo v roke lastnikov bank.

Ta sistem, ki je v veljavi že vrsto let, bo zelo težko spremeniti, saj gre za ogromne vsote denarja. Banke se bodo potrudile, da ga ohranijo, in za to uporabile tudi znatna sredstva za politično lobiranje. Nazoren primer so stroški UPN-plačilnega naloga, ki ga izvedemo prek banke in nas stane približno 0,4 EUR in poteka prek sistema SEPA, ki je v lasti EPC - zasebnega združenja bank. Po drugi strani je strošek izvedbe plačila prek sistema TIPS približno 0,002 EUR, pri čemer gre za sistem v javni lasti in v domeni centralnih bank.

Banke bi se morale ukvarjati predvsem z osnovno dejavnostjo - depozitno-kreditnim poslovanjem, ki sodi v tržno kategorijo. Plačilni promet in vodenje transakcijskih računov ne bi smela biti tržna dejavnost, kot je danes, saj gre za monopol v lasti zasebnih bank, ki lahko samovoljno določajo višino nadomestil. Posledice tega monopola so tudi nizke obrestne mere na varčevalnih računih in depozitih, saj imajo banke praktično brezplačen dostop do denarja. Če tega denarja ne bi imele na voljo, bi se morale tržno prilagoditi in ponuditi višje obrestne mere, da bi pridobile sredstva za kreditiranje.

Druga težava so kartični sistemi, ki so večinoma v ameriški lasti (Visa, Mastercard, American Express). Tudi tu se plačujejo visoke provizije za posamezne transakcije. Poleg fiksnega zneska se pogosto zaračunava še odstotek od celotne transakcije.

Še večji problem pa je sistemska odvisnost Evrope od teh sistemov, ki so v ameriški lasti. V primeru zaostritve geopolitičnih razmer ali samovolje ameriškega predsednika, bi lahko prišlo do omejitev ali celo prekinitve delovanja določenih plačilnih sistemov. Čeprav se je to še pred kratkim zdelo malo verjetno, danes to ni več povsem izključeno. Evropska odvisnost od zunanjih ponudnikov zato predstavlja realno tveganje. Ameriški lastniki kartičnih sistemov mirijo Evropo, da to ni možno in da do tega ne more priti, ker se bojijo, da se bo EU zbudila in razvila lasten sistem kar bo zanje pomenil velik izpad prihodkov. Dejansko pa nimajo možnosti preprečiti izklopa, saj njihov predsednik vlada z dekreti s takojšnjo veljavo, ki obidejo varnostne mehanizme, ki bi to preprečili.

Ocena skupnih stroškov za vodenje transakcijskih računov, plačilni promet in kartično poslovanje v EU je osupljivih 70 do 145 milijard EUR letno, kar pomeni približno 200 do 500 EUR na aktivnega prebivalca. Podrobnosti izračuna so na voljo na povezavi.

Na srečo EU že ima dva javna sistema, ki nista v lasti bank: TARGET2 in TIPS. TARGET2 je namenjen poravnavi velikih plačil in ga upravljajo nacionalne centralne banke evroobmočja. TIPS omogoča takojšnja SEPA plačila, deluje 24/7/365, omogoča P2P plačila (oseba-oseba), transakcije pa se izvedejo v manj kot 10 sekundah. Sistem omogoča tudi uporabo na prodajnih mestih (POS).

TIPS je odličen kandidat, da v celoti nadomesti obstoječi plačilni promet in del kartičnega poslovanja.

Če povzamem ključne nadgradnje sistema TIPS:

- skrajšanje časa transakcije z 10 na 1 sekundo
- razvoj spletne aplikacije (front-end) za uporabnike
- uporaba osebne izkaznice kot plačilnega instrumenta (namesto kartic)

Glavna omejitev pri razvoju TIPS-a ni tehnična, temveč obstoječi sistem, ki je za njegove lastnike izjemno donosen.

Za pospešitev razvoja bi bilo smiselno ustanoviti evropsko agencijo z močno razvojno ekipo, ki bi razvila manjkajoče funkcionalnosti in jih ponudila vsem državam EU v brezplačno uporabo. Tako bi se izognili podvajanju razvoja po posameznih državah. Države bi zagotovile infrastrukturo in uporabile standardizirane brezplačne rešitve. V sistem bi bilo smiselno vključiti tudi digitalni evro, ki ga EU že razvija.

Ključni pogoj za hitro uvedbo sistema je njegova brezplačna uporaba. Realno bi lahko potrebne nadgradnje ob ustreznem pristopu izvedli v enem do dveh letih.

Priporočila za EU:

- brezplačno vodenje transakcijskih računov (oziroma TIPS računov)
- brezplačna plačila za fizične in pravne osebe
- možnost več računov za fizične osebe (osnovni + dodatni za plačila)
- ločitev osnovnega in plačilnega računa za večjo varnost
- brezplačni plačilni instrumenti (kartice/identifikacija)
- brezplačni POS-terminali
- brezplačna uporaba aplikacij (front-end)
- obvezna uporaba sistema za pravne osebe
- možnost dviga gotovine pri trgovcih
- odprti vmesniki (gatewayi) do obstoječih sistemov (SWIFT, SEPA)
- prepoved pogojevanja kreditov z odprtjem TRR
- registre TRR vodijo centralne banke
- avtomatsko odprtje TRR ob registraciji podjetja
- integracija TRR z osebno izkaznico
- financiranje sistema iz proračuna EU

Tak sistem prav tako ne bi omogočal limitov na računih in kreditnih kartic, saj to predstavlja tržno kategorijo, ki ostaja v domeni bank.

Stroški sistema bi se krili iz proračuna EU. Razlika bi bila v tem, da bi za njegovo delovanje porabili bistveno manj sredstev, kot jih danes namenjamo bankam in lastnikom kartičnih sistemov.

Lansko leto se mi je pokvaril Bosch palični mešalnik, kupljen leta 2009. Osovina, na kateri so lopatice, je zarjavela in se ni več obračala. Če sem odstranil spodnji del mešalnika, je motorček še vedno deloval brez težav.

Z oznako dela sem kontaktiral Bosch servis v Ljubljani in bil prijetno presenečen, da so okvarjeni del imeli na zalogi in mi ga tudi poslali.

Kot prvo je zelo pohvalno, da za tako star izdelek sploh dobiš nadomestni del. Še bolj pa mi je všeč, kako pregledne so njihove servisne strani za iskanje nadomestnih delov. Pri paličnem mešalniku to sicer ni tako očitno, ker ima malo sestavnih delov, sem pa to opazil pri pomivalnem stroju Bosch, ko sem iskal zlomljeno ročico – vsak del ima svojo oznako in je na sestavnici pregledno izrisan, tako da enostavno najdeš, kaj moraš naročiti.