Predlogi

Patentne pravice

Patentne pravice so v veliki meri izgubile svoj osnovni namen - nagraditi posameznika za izjemno delo - in so se izrodile v orodje, ki predvsem služi korporacijam. Stroški patentne zaščite so zelo visoki, korporacije pa si pogosto prisvajajo zasluge za izume posameznikov, kar ni pravično.

Patent varuje tehnično inovacijo:

• nov izdelek,
• nov postopek.

Tipični stroški zajemajo:

• prijavo patenta,
• uradne pristojbine,
• plačilo patentnega zastopnika, če ga uporabimo,
• letne pristojbine za vzdrževanje patenta.

Patent velja do 20 let, vendar je treba vsako leto plačevati pristojbine za njegovo vzdrževanje. Ti zneski se s časom povečujejo.

Patent, registriran v eni državi, ne velja samodejno v drugih državah. Samo velike korporacije si lahko privoščijo zaščito patentov v številnih državah, saj so stroški registracije zelo visoki. Posledica tega je, da je možnost učinkovite patentne zaščite v praksi predvsem v rokah velikih podjetij, ne posameznikov.

Obstajajo sicer sistemi, ki poenostavijo postopek prijave za več držav hkrati, vendar je treba na koncu pristojbine plačevati v vsaki državi posebej.

Če patent prijavite najprej v eni državi in šele kasneje v drugih, vas lahko kdo prehiti. Običajno so to velike korporacije, ki spremljajo patentne prijave in hitro ocenijo njihov komercialni potencial. Če ocenijo, da bi jim patent koristil, lahko vložijo prijave v drugih državah in si zagotovijo prednost. Reševanje patentnih sporov je običajno zelo drago, postopki pa se med državami razlikujejo. Posameznik je v takšnem položaju pogosto v slabšem položaju kot velika korporacija.

Stroški patentne zaščite

• slovenski patent: nekaj sto evrov ter pogosto dodatnih 1.000-3.000 EUR za patentnega zastopnika, nato pa še letne pristojbine,
• evropski patent: pogosto 5.000-20.000 EUR ali več,
• klasičen evropski patent v več državah lahko zlahka preseže 60.000 EUR,
• zelo široka mednarodna zaščita (ki še vedno ne vključuje vseh držav): od 300.000 EUR do več milijonov evrov.

Stroške globalne zaščite si lahko privoščijo predvsem velike korporacije. Tudi večino koristi od patentov običajno prejmejo korporacije in ne ljudje, ki so dejansko zaslužni za tehnično inovacijo, kar ni pravično.

Korporacija sama po sebi nikoli ne izumi nove tehnične inovacije. Vedno je to človek ali skupina ljudi, ki ustvari nekaj novega. Če ste zaposleni v podjetju, si bo tehnično inovacijo praviloma lastilo podjetje. Če kdo podjetju očita, da si prisvaja zasluge za patent, bo odgovor običajno, da je izumitelj prejemal plačo, imel na voljo opremo, laboratorije in druge vire.

Toda ali so to res pravični razlogi, da si podjetje prisvoji zasluge za izum? Po mojem mnenju ne.

Ste že kdaj videli razpis za delovno mesto, kjer bi bilo zapisano: "Iščemo osebo, katere naloga bo ustvarjanje novih tehničnih inovacij, ki bodo upravičene do patenta." Takšni razpisi so zelo redki. Zato menim, da si podjetje ne more lastiti zaslug za ustvarjalnost posameznika. Zasluge za tehnično inovacijo bi moral vedno imeti človek ali skupina ljudi, ki je s svojim delom ustvarila nekaj novega in enkratnega.

Kot primer, kako lahko podjetje izigra posameznika, naj navedem znan primer. Postopek za izdelavo sintetičnih diamantov je leta 1954 razvil Howard Tracy Hall. Sintetični diamanti se uporabljajo za rezanje, brušenje in vrtanje, v industrijski optiki, detektorjih delcev, polprevodnikih in elektroniki.

Podjetju General Electric, kjer je Hall delal, je izum prinesel ogromno bogastvo. Dr. Halla pa je podjetje nagradilo z državno obveznico v vrednosti 10 dolarjev. Krasno, kajne?

Tudi sicer je sistem patentnih pravic zgrešen, saj je prvenstveno namenjen ustvarjanju bogastva in ne splošni koristi družbe. Lastnik patenta sicer lahko drugim omogoči uporabo izuma v zameno za licenčnino, vendar se v praksi patenti pogosto uporabljajo predvsem za omejevanje konkurence.

Tako je uporaba izuma, ki bi lahko izboljšal življenje številnih ljudi, omejena na podjetje, ki si lasti patentne pravice. Svetovni razvoj se zato pogosto spotika ob omejitve patentnega sistema, pri čemer si patentne pravice v večini primerov lastijo korporacije in ne posamezniki, ki so dejansko ustvarili inovacijo.

Predlog drugačnega sistema

Patent bi lahko brezplačno registrirala samo oseba ali skupina ljudi, ki je ustvarila inovacijo.

Za prijavo bi glede na pomembnost izuma prejeli primerno denarno nadomestilo. Poleg tega bi vsako leto prejeli dodatek, katerega višina bi bila odvisna od dejanske uporabe in koristi patenta.

V Evropski uniji bi stroške teh nadomestil kril proračun EU. Seveda bi bilo dolgoročno smiselno doseči tudi globalni dogovor o financiranju takšnega sistema.

Patent bi bil nato brezplačno dostopen vsem. Na ta način bi pravično nagradili ljudi, ki so dejansko zaslužni za inovacijo, hkrati pa bi omogočili takojšnjo uporabo izuma po vsem svetu.

Poenostavil bi se tudi postopek preverjanja patentov. Danes patentni uradi v številnih državah ločeno preverjajo isti patent, kar povzroča veliko podvajanja dela. Veliko bolj smiselno bi bilo, da bi patent preveril en sam pristojni patentni urad, njegova odločitev pa bi veljala globalno. Tako bi se izognili ogromni količini nepotrebnega dela in stroškov.

Brezplačni plačilni in kartični promet v EU

Banke izkoriščajo monopolni položaj pri vodenju transakcijskih računov in izvajanju plačilnega prometa ter zaračunavajo precej višja nadomestila, kot so dejanski stroški opravljanja teh storitev. Na ta način se ogromna sredstva prebivalstva neupravičeno prelivajo v roke lastnikov bank.

Ta sistem, ki je v veljavi že vrsto let, bo zelo težko spremeniti, saj gre za ogromne vsote denarja. Banke se bodo potrudile, da ga ohranijo, in za to uporabile tudi znatna sredstva za politično lobiranje. Nazoren primer so stroški UPN-plačilnega naloga, ki ga izvedemo prek banke in nas stane približno 0,4 EUR in poteka prek sistema SEPA, ki je v lasti EPC - zasebnega združenja bank. Po drugi strani je strošek izvedbe plačila prek sistema TIPS približno 0,002 EUR, pri čemer gre za sistem v javni lasti in v domeni centralnih bank.

Banke bi se morale ukvarjati predvsem z osnovno dejavnostjo - depozitno-kreditnim poslovanjem, ki sodi v tržno kategorijo. Plačilni promet in vodenje transakcijskih računov ne bi smela biti tržna dejavnost, kot je danes, saj gre za monopol v lasti zasebnih bank, ki lahko samovoljno določajo višino nadomestil. Posledice tega monopola so tudi nizke obrestne mere na varčevalnih računih in depozitih, saj imajo banke praktično brezplačen dostop do denarja. Če tega denarja ne bi imele na voljo, bi se morale tržno prilagoditi in ponuditi višje obrestne mere, da bi pridobile sredstva za kreditiranje.

Druga težava so kartični sistemi, ki so večinoma v ameriški lasti (Visa, Mastercard, American Express). Tudi tu se plačujejo visoke provizije za posamezne transakcije. Poleg fiksnega zneska se pogosto zaračunava še odstotek od celotne transakcije.

Še večji problem pa je sistemska odvisnost Evrope od teh sistemov, ki so v ameriški lasti. V primeru zaostritve geopolitičnih razmer ali samovolje ameriškega predsednika, bi lahko prišlo do omejitev ali celo prekinitve delovanja določenih plačilnih sistemov. Čeprav se je to še pred kratkim zdelo malo verjetno, danes to ni več povsem izključeno. Evropska odvisnost od zunanjih ponudnikov zato predstavlja realno tveganje. Ameriški lastniki kartičnih sistemov mirijo Evropo, da to ni možno in da do tega ne more priti, ker se bojijo, da se bo EU zbudila in razvila lasten sistem kar bo zanje pomenil velik izpad prihodkov. Dejansko pa nimajo možnosti preprečiti izklopa, saj njihov predsednik vlada z dekreti s takojšnjo veljavo, ki obidejo varnostne mehanizme, ki bi to preprečili.

Ocena skupnih stroškov za vodenje transakcijskih računov, plačilni promet in kartično poslovanje v EU je osupljivih 70 do 145 milijard EUR letno, kar pomeni približno 200 do 500 EUR na aktivnega prebivalca. Podrobnosti izračuna so na voljo na povezavi.

Na srečo EU že ima dva javna sistema, ki nista v lasti bank: TARGET2 in TIPS. TARGET2 je namenjen poravnavi velikih plačil in ga upravljajo nacionalne centralne banke evroobmočja. TIPS omogoča takojšnja SEPA plačila, deluje 24/7/365, omogoča P2P plačila (oseba-oseba), transakcije pa se izvedejo v manj kot 10 sekundah. Sistem omogoča tudi uporabo na prodajnih mestih (POS).

TIPS je odličen kandidat, da v celoti nadomesti obstoječi plačilni promet in del kartičnega poslovanja.

Če povzamem ključne nadgradnje sistema TIPS:

- skrajšanje časa transakcije z 10 na 1 sekundo
- razvoj spletne aplikacije (front-end) za uporabnike
- uporaba osebne izkaznice kot plačilnega instrumenta (namesto kartic)

Glavna omejitev pri razvoju TIPS-a ni tehnična, temveč obstoječi sistem, ki je za njegove lastnike izjemno donosen.

Za pospešitev razvoja bi bilo smiselno ustanoviti evropsko agencijo z močno razvojno ekipo, ki bi razvila manjkajoče funkcionalnosti in jih ponudila vsem državam EU v brezplačno uporabo. Tako bi se izognili podvajanju razvoja po posameznih državah. Države bi zagotovile infrastrukturo in uporabile standardizirane brezplačne rešitve. V sistem bi bilo smiselno vključiti tudi digitalni evro, ki ga EU že razvija.

Ključni pogoj za hitro uvedbo sistema je njegova brezplačna uporaba. Realno bi lahko potrebne nadgradnje ob ustreznem pristopu izvedli v enem do dveh letih.

Priporočila za EU:

- brezplačno vodenje transakcijskih računov (oziroma TIPS računov)
- brezplačna plačila za fizične in pravne osebe
- možnost več računov za fizične osebe (osnovni + dodatni za plačila)
- ločitev osnovnega in plačilnega računa za večjo varnost
- brezplačni plačilni instrumenti (kartice/identifikacija)
- brezplačni POS-terminali
- brezplačna uporaba aplikacij (front-end)
- obvezna uporaba sistema za pravne osebe
- možnost dviga gotovine pri trgovcih
- odprti vmesniki (gatewayi) do obstoječih sistemov (SWIFT, SEPA)
- prepoved pogojevanja kreditov z odprtjem TRR
- registre TRR vodijo centralne banke
- avtomatsko odprtje TRR ob registraciji podjetja
- integracija TRR z osebno izkaznico
- financiranje sistema iz proračuna EU

Tak sistem prav tako ne bi omogočal limitov na računih in kreditnih kartic, saj to predstavlja tržno kategorijo, ki ostaja v domeni bank.

Stroški sistema bi se krili iz proračuna EU. Razlika bi bila v tem, da bi za njegovo delovanje porabili bistveno manj sredstev, kot jih danes namenjamo bankam in lastnikom kartičnih sistemov.